Duhovno skrbstvo

Slovenska župnija ima poslanstvo in nalogo znanjati evangelij našega Odrešenika Jezusa Kristusa vsem ljudem. To poslanstvo ima v moči ustanovnega dekreta münchenske nadškofije najprej za priseljence slovenskega jezika in kulture na ozemlju nadškofije. Oznanjevanje je zaupano župniku, ki mu pomagajo stalni in prostovoljni sodelavci. Tu ima pomembno vlogo župnijski pastoralni svet pa tudi vsi tisti farani, ki iz lastnega nagiba pristopijo na pomoč. Razlaganje božje besede pri bogoslužju je naloga župnika, prav tako neposredna priprava na prejem zakramentov. V mnogih drugih oznanjevalnih dejavnostih kot je npr. kateheza, verouk, tematska srečanja za poglabljanje vere, duhovne obnove, molitvena srečanja, obiski bolnikov, … ipd.  pa imajo svojo odgovorno vlogo po svojih zmožnostih tako pastoralni sodelavci kot verniki.

Oznanjevanje
 
Bogoslužje

Najvišje bogoslužno dejanje je obhajanje svete maše. Vodi ga duhovnik kot Kristusov namestnik in izvrši, kar je naročil delati v njegov spomin Jezus Kristus. To je sveta Evharistija (zahvala), kjer se vernikom deli v duhovno hrano Jezusovo Telo in Kri pod podobo kruha in vina.  Poleg svete maše, najvišjega bogočastnega opravila, so še druga bogoslužna dejanja, ki so povezana s prejemanjem zakramentov (krst, birma, spoved, obhajilo, maziljenje bolnikov, zakon), zakramentalov (pogreb), blagoslovov, molitvenih in versko poglobitvenih dejanj, ki jih opravlja duhovnik s svojimi pomočniki in sodelavci. Vse pa je namenjeno duhovnemu blagru vernih Slovencev na področju župnije. Iz tega duhovnega prizadevanja pa prejemajo blagoslov vsi ljudje, vsa slovenska skupnost, vsa Cerkev na Bavarskem in v naši domovini. Bog namreč v svoji dobroti bogato deli odrešenjsko milost iz zakladnice Jezusovega trpljenja, smrti in vstajenja, in iz priprošnje Matere Marije in svetnikov v nebesih in vernikov na zemlji. 

Zato delajo nekaj izjemno dobrega zase in za svet kristjani, ki se teh bogoslužnih dejanj udeležujejo s pobožnostjo, hvaležnostjo in bogovdanostjo.

Karitas

Ljubezen do bližnjega je merilo prave in iskrene ljubezni do Boga. V razmerah zdomstva in izseljenstva, kjer je človek še bolj izpostavljen preizkušnjam v osebnem duhovnem razvoju in napredovanju, je treba še posebej pozorno nositi medsebojno skrb za dobro bližnjega. Ta 

naloga se uresničuje mngokrat na zelo osebni ravni, kjer si ljudje pomagamo med seboj zaradi sorodstva, prijateljstva, in drugih naravnih vezi. Kljub temu vedno ostajajo ubogi med nami, vedno znova je treba z veliko pozornostjo iskati ljudi, ki trpijo in so v svoji preizkušnji ostali sami. 

To je še prav posebej konkretna in stvarna naloga za voditelje župnijske skupnosti in za vse občestvo, za vsakega farana. Dobrodelnosti se ne da predpisati, lahko pa se med seboj spodbujamo k večji zavzetosti za bližnjega v stiski in še posebej za skupne, organizirane dejavnosti, ki jih sprejmemo in skušamo uresničiti kot slovenska župnijska skupnost.